Victor Andrew de Bier Everly McLagen je britansko-ameriški filmski igralec. Široko priljubljenost si je pridobil kot karakterni igralec, zlasti v vesternih. V tej zvrsti je igral vloge v 7 filmih z Johnom Fordom in Johnom Waynom. Dobitnik oskarja za najboljšega igralca leta 1935 za vlogo v filmu Informer. McLagen je tekoče govoril 5 jezikov, vključno z arabščino.
Življenjepis
Rojen 10. decembra 1886 v Stepneyju na vzhodnem koncu Londona. Družina McLagen je južnoafriškega rodu, kljub temu da je priimek napisan na nizozemski način. Victorjev oče je bil škof Angleške prostastantske škofovske cerkve.
Družina McLagen je imela 10 otrok: 8 fantov in 2 deklici. Viktorjevi štirje bratje so kasneje postali igralci: Arthur (1888-1972), igralec in kipar Clifford (1892-1978), Cyril (1899-1987) in Kenneth (1901-1979). Še en od bratov Leopold (1884-1951) je igral vlogo v enem filmu, vendar je bil pred prvo svetovno vojno znan kot showman, po tem pa kot samooklicani svetovni prvak v ju-jutsuju, knjigi o kateri je kasneje napisal.
Poleg Anglije je kot otrok nekaj časa živel v Južni Afriki, kjer je bil njegov oče škof v Claremontu.
Športna kariera
Victor McLagen je pri 14 letih zapustil dom, da bi se pridružil britanski vojski z namenom sodelovanja v drugi burski vojni. Vendar so mladeniča postavili v reševalce gradu Windsor in kmalu izgnali iz službe, takoj ko je bila razkrita njegova resnična starost.
Pri 18 letih se je preselil v kanadski Winnipeg, kjer je postal lokalna slava, ki se je kot rokoborec in težka boksar potegoval za denar. Velikokrat je zmagal v ringu in na preprogi, nekaj časa je delal kot policist v policiji v Winnipegu.
Eden izmed najbolj znanih dvobojev McLagena je bil boj s prvakom v težki kategoriji Jackom Jacksonom v 6-krožnem razstavnem dvoboju v Vancouvru 10. marca 1909. Toda Victorjev običajni zaslužek so bili cirkuski boji, v katerih so gledalci ponujali 25 dolarjev vsakomur, ki bi lahko zdržal vsaj tri kroge proti McLagenu.
Leta 1913 se je McLagen vrnil v Veliko Britanijo in se pridružil britanski vojski. Med prvo svetovno vojno je bil kapetan v 10. bataljonu polka Mildsex. Nekaj časa je služboval kot pomočnik vojaškega maršala v Bagdadu v Indiji. V vojski je še naprej boksal in leta 1918 postal britanski prvak v težki kategoriji.
Po vojni je nadaljeval kariero boksarja, vendar je začel pogosteje izgubljati boje. Kot rezultat je Victor leta 1920 končal profesionalno boksarsko kariero. Njegov osebni račun kot profesionalca je bil v teh letih rekorden - 16 zmag, 8 porazov in 1 neodločen izid.
Igralska kariera
Med enim od obiskov športnega kluba je Victorja opazil producent in ga povabil k glavni vlogi boksarja v britanskem filmu Call of the Road (1920). Čeprav McLagen ni imel igralskih izkušenj, je po avdicijah vlogo dobil.
Kasneje je Victor zaigral v britanskih pustolovskih filmih "Jack of Corinth" (1921), "Plenjenje zmaja" (1921), "Šport kraljev" (1921), "Slavna pustolovščina" (1922), "Roman o starem Bagdad "(1922)," Mali božji brat "(1922)," Tramp Sailor "(1922)," Crimson Circle "(1922)," Gypsy "(1922) in" Strings of Heart "(1922).
Od leta 1923 je McLagen začel igrati glavne vloge. V tej vlogi je nastopil v britanskih filmih Lord of the White Road (1923), In the Blood (1923), Boatswain's Mate (1923), Women and Diamonds (1924), Gay Corinthian (1924), The Passionate Adventure (1924)) Alfreda Hitchcocka, The Favorite Cattle (1924), The Hunting Woman (1925) in Percy (1925).
Leta 1925 se je McLagen preselil v Hollywood in postal priljubljen lik, ki se je odlično odrezal v pijanih vlogah. Dober je bil tudi v vlogi Ircev, zato so številni oboževalci zmotno verjeli, da je Irec in ne Anglež. Victor je igral glavno vlogo v nemi kriminalni drami Nesveti trije (1925).
McLagen je imel tudi stranske vloge v vetru vetra (1925), ki ga je režiral Frank Lloyd, in v filmu Srce bitke (1925), ki ga je režiral John Ford. Pozneje bo Ford močno vplival na McLagenovo kariero in mu ponudil vloge v filmih "Isle of Vengeance" (1925), "Steel Men" (1926) in "Bo Guest" (1926), v slednjem pa je igral Hank.
McLagen je postal najbolje plačani igralec v filmu Raoula Walsha o prvi svetovni vojni v klasičnem filmu "Kakšna je cena slave?" (1926) z Edmundom Lowejem in Dolores del Rio. Film je bil izjemno uspešen in je zaslužil več kot dva milijona dolarjev, Fox Films pa je z McLagenom podpisal dolgoročno pogodbo.
Začel je prejemati najvišje honorarje za vloge v filmih, kot so:
- Carmen Love (1927), režija Walsh;
- Mahrijeva mati (1926), režija Ford;
- Dekle v vsakem pristanišču (1928) z Robertom Armstrongom in Louise Brooks;
- romantična drama, posneta na Irskem, The Executioner's House (1928);
- Rečni gusar (1928);
- Stotnik Lash (1929);
- Močan fant (1929);
- Črna ura (1929).
Istega leta 1929 je McLagen igral v muzikalu "Veseli dnevi" in v nadaljevanju filma "Kakšna je cena slave?", Ki je postal še en uspeh na blagajni.
V tridesetih letih je Victor začel igrati v zvočnih filmih. To so bili filmi Hot for Paris (1930), On the Level (1930) in komedija s Humphreyem Bogartom Hudič z ženskami (1931). Za Paramount Pictures je igral v Dishonored (1931) z Marlene Dietrich in Not Quite Gentlemen (1931).
Leta 1931 je odigral kameo vlogo v kratkem filmu Ukradene šale in v drugem nadaljevanju filma Kakšna je cena slave? Igrala je tudi v filmih Ženske vseh narodov (1931), Zadeve Annabelle (1931), Zlo (1931), Gay Caballero (1932), Hudičeva loterija (1932) in Krivda kot pekel (1932).
Leta 1932 je zaigral v tretjem nadaljevanju filma Kakšna je cena slave? Kot tudi v filmu Rackety Rax. Leta 1933 je igral vloge v Pekoči papriki, Smeh nad življenjem in v britanskem filmu Dick Turpin.
Leta 1934 je nastopil v filmih "Več žensk", "Angel's Wharf", "Umor v prometu" in v kolumbijskem filmu "Kapetan sovraži morje". Eno izmed najboljših del McLagena leta 1934 je bila njegova vloga v filmu Izgubljena patrulja režiserja Forda o ponorelem verskem fanatiku Borisu Karloffu in vojakih, ki postopoma ponorejo v boju z Arabci v današnjem Iraku.
Leta 1935 je Victor igral v filmih Fox Under Pressure, The Great Hotel Murder in The Professional Soldier z Freddiejem Bartholomewom. Toda najpomembnejši dogodek za McLagena leta 1935 je bilo snemanje v filmu "Informer" v režiji Johna Forda. Za to vlogo je Victor prejel prvo oskarjevo nagrado za najboljšega glavnega igralca.
Leta 1936 je za 20th Century Fox igral v filmu Under Two Flags ob Rosalind Russell in Ronaldu Colemanu ter za Paramount Pictures v Klondike Annie z Mae West. Leta 1937 je delal za Universal Studios v The Magnificent Beast in The Sea Devils, pa tudi v filmu Nancy Steele Lost for the 20th Century Fox.
Na prošnjo Johna Forda in Roberta Taylorja je igral v filmih This Is My Business (1937), Shirley Temple (1937), Wee Willie Winky (1937), pa tudi v kameji v filmu Ali Baba Goes to Town (1937).
Leta 1938 je igral v komediji Bitka na Broadwayu z Brianom Donlevyjem za Fox 20th Century Fox in v Hudičevi zabavi za Universal Studios. Istega leta odpotuje v Veliko Britanijo, kjer bo nasproti Gracie Fields posnel film We Going Go Rich.
Leta 1939 je v Hollywoodu McLagen igral v filmih Pacific Liner in Gunga Din. Najnovejši film s Caryjem Grantom in Douglasom Fairbanksom je bil epska pustolovščina, ki bo kasneje desetletja kasneje služila za vzor Indiani Jones in Temple of Doom (1984).
Istega leta je Victor nastopil v filmih Naj zvoni svoboda z Nelsonom Eddiejem za Metro Goldwyn Meyer, nekdanji prvak, kapitan Fury z Brianom Ahernom in Full Recognition v režiji Johna Farrowa. Zadnji film je bil delni remake Informerja. Za Universal Studios je sodeloval pri Riu z Basil Rathbone in Big Guy z Jackie Cooper.
Leta 1940 je kot visoko plačan igralec igral v filmih Južno od Pago Pago, Diamond Frontier in Broadway Limited. Med drugo svetovno vojno je sodeloval pri snemanju filmov Calling the Marines (1942), Powder Town (1942), Chinese Girl (1942), Forever and One Day (1943), Tampico (1943)), "Roger Touhey "in" Gangster "(oba 1944). Istega leta je igral vlogo hudobcev v filmih "Princesa in gusar" (1944) in "Grobo, trdo in pripravljeno" Boba Hopea.
Po drugi svetovni vojni je McLagen postal izključno stranski igralec. V tej vlogi je igral v filmih Ljubezen, čast in nasvidenje (1945), Žvižg stop (1946), Koledar (1947) in Harrow Fox (1947). V letih 1948-1950 je igral v stranski vlogi konjeniškega narednika v konjeniški trilogiji Johna Forda: Fort Apache (1948), Nosila je rumeni trak (1949) in Rio Grande (1950).
Leta 1952 je McLagen dobil drugega oskarja za najboljšega stranskega igralca v filmu The Quiet Man ob Johnu Waynu. Prav tako je bil še naprej povpraševan pri stranskih vlogah v filmu Tailwind to Java (1953), Prince Valiant (1954). V Veliki Britaniji je igral v filmu Trouble in the Glen (1954), za Hollywood v Crossing Many Rivers (1955).
Leta 1955 je McLagen zadnjič nastopil kot glavni lik v francoskem filmu Mesto senc ter kot stranski igralec v Benghaziju in Lady Godiva iz Coventryja. Leta 1956 je Bliss imela kameo vlogo v filmu Okoli sveta v 80 dneh. Leta 1957 je igral v filmu Ugrabitelji, ki ga je režiral njegov sin Andrew.
Proti koncu kariere je McLagen večkrat gostoval na televiziji v vesternih Guns, Let's Travel in Raw Skin. Epizode, v katerih je sodeloval Victor, je posnel tudi njegov sin Andrew.
Leta 1958 je odigral zadnji dve vlogi: v italijanskem filmu Gli Italiani sono matti in v angleškem filmu Sea Fury.
Osebno življenje
Victor McLagen je bil poročen trikrat.
Prva žena je Enida Lamonte, ki se je poročila leta 1919. Rodila sta se jima dva sinova: Andrew (rojen 1920), Walter (rojen 1921) in hči Sheila. Andrew je nato postal televizijski in filmski režiser ter Viktorju dal vnuke Andrewa, Mary in Josha, ki so postali tudi producenti in režiserji. Sheilina hči Gwyneth Horder-Payton je postala televizijska režiserka. Enida Lamonte je umrla leta 1942 zaradi neuspešnega padca s konja.
Suzanne Brueggemann je postala Victorjeva druga žena. Njun zakon je trajal od leta 1943 do 1948. Victorjeva tretja in zadnja žena je bila Margaret Pumphrey. Poročila sta se leta 1948 in živela skupaj do Viktorjeve smrti.
7. novembra 1959 je Victor McLagen umrl zaradi srčnega napada. Njegovo telo je bilo upepeljeno in pokopano v spominskem parku Forest Lawn Glendale v vrtu spomina, Kolumbarij večne svetlobe.
Leta 1960 je McLagen prejel zvezdo na hollywoodskem Pločniku slavnih na ulici Grape Street, 1735, za prispevke k filmski industriji.
