To starodavno glasbilo se v nekaterih kulturah še vedno uporablja kot ritual.
To starodavno glasbilo najdemo v kulturi številnih ljudstev sveta pod različnimi imeni. Ime "jevska harfa" izvira iz starodavne slovanske besede "varga", kar pomeni "usta".
Domneva se, da je judovska harfa izvirala iz drevesa, ki ga je razbila strela in je zaslišala v vetru.
Židovska harfa je videti zelo preprosto. Nekoliko spominja na ključ z jezikom, kljub navidezni preprostosti pa lahko mojstri judovske harfe celo prenašajo zvoke divjih živali in človeškega govora. Imitacije pesmi škrjanca, glasu gosi, kukavice in zvoka žolna, na primer, veljajo za klasične tehnike igranja tega neverjetnega glasbila.
Klasična judovska harfa je narejena iz lesa, kosti; danes izdelujejo tudi kovinske harfe.
Zanimivo je, da židovska harfa ni samozvočni instrument. Glasbenik, ki bo vzel jevsko harfo, bo njen del, saj bo ustna votlina pri igranju na harfo imela vlogo resonatorja.
Druga imena jevske harfe:
- khomus - v Yakutiji,
- demir-khomus - v Baškortostanu,
- timir-khomus - v Khakasiji,
- tumran - v avtonomnem okrožju Hanti-Mansi,
- komus - na Altaju,
- kousiang - na Kitajskem,
- mukkuri - na Japonskem,
- maultrommel - v Avstriji, pa tudi v Nemčiji.
